V zadnjih letih so oblasti v New Yorku brez vzbujanja prevelike pozornosti onemogočile delovanje večine kontrolnih gumbov, s katerimi je bilo mogoče nekoč upravljati prometno signalizacijo na prehodih za pešce v mestu. V mestni upravi so se odločili, da so računalniški časovniki skoraj vedno delovali bolje. Do leta 2004 je od 3250 takšnih gumbov delovalo manj kot 750. Vendar pa mestna uprava ni odstranila onemogočenih gumbov: s tem je spodbudila neštete nestrpne prste k jalovim poskusom nadzora nad prometom.

Gumbi so na začetku preživeli, ker so bili stroški odstranitve previsoki. Toda izkazalo se je, da celo nedelujoči gumbi služijo določenemu namenu. Namreč, za pešce, ki pritisnejo na gumb, je manj verjetno, da bodo prečkali cesto pred vklopom zelenega moža, pravi profesorica Tal Oron-Gilad z univerze Ben-Gurion v Negevu v Izraelu. Po preučevanju vedenja ljudi na prehodih za pešce ugotavlja, da so ljudje bolj pripravljeni ubogati sistem, ki ima namen upoštevati njihov prispevek.

Nedelujoči gumbi ustvarjajo tovrsten placebo učinek zato, ker imajo ljudje radi občutek, da imajo nadzor nad sistemi, ki jih uporabljajo, pojasnjuje Eytan Adar, strokovnjak za interakcijo med ljudmi in računalniškimi sistemi z Univerze Michigan v mestu Ann Arbor. Dr. Adar ugotavlja, da njegovi učenci običajno oblikujejo programsko opremo z možnostjo pritiska na gumb »shrani«, ki služi izključno za pomiritev tistih uporabnikov, ki se ne zavedajo, da se njihovi pritiski na tipke tako ali tako shranijo samodejno. »Pomislite,« pravi, »tu gre prazaprav za kanček dobronamerne prevare, da bi omilili hladnost, ki je neločljivo povezana s svetom strojev.«

To je en vidik. Vendar, vsaj kar zadeva cestne prehode, imajo lahko gumbi z učinkom placeba tudi temnejšo stran. Ralf Risser, vodja dunajskega inštituta FACTUM, ki preučuje psihološke dejavnike v prometnih sistemih, ocenjuje, da je zavedanje pešcev o njihovem obstoju in posledično nezadovoljstvo zaradi prevare zdaj večje od koristi, ki jih ima placebo učinek.

Oblasti v New Yorku so, ne da bi to prav posebej obešale na veliki zvon, v teku let postopoma onemogočile večino gumbov, ki so upravljali s semaforji mestnih prehodov za pešce. Sklenile so namreč, da računalniško podprti odštevalniki časa skoraj brez izjeme delujejo bolje. V letu 2004 je svoje delo še naprej opravljalo manj kot 750 od 3.250 takšnih gumbov. Ker pa mestne oblasti nedelujočih gumbov niso odstranile, je nanje še naprej brezplodno pritiskalo na stotine prstov.

Prvotno so gumbe ohranili zato, ker je bilo njihovo odstranjevanje predrago. Izkazalo pa se je, da tudi nedelujoči gumbi služijo določenemu namenu. Tal Oron-Gilad z izraelske univerze Ben-Gurion of the Negev pravi, da bodo pešci, ki pritisnejo na gumb, s prečkanjem prehoda namreč najverjetneje počakali, dokler se na semaforju ne pojavi zeleni možic. Pri svojem preučevanju obnašanja na prehodih za pešce je opazila, da smo ljudje bolj pripravljeni ubogati sistem, za katerega se zdi, da upošteva naš prispevek.

Po mnenju Eytana Adarja, strokovnjaka za interakcijo med človekom in računalnikom z michiganske univerze Ann Arbor, imajo nedelujoči gumbi takšen placebo učinek zato, ker je ljudem všeč občutek, da nadzorujejo sisteme, ki jih uporabljajo. Dr. Adar pravi, da njegovi študentje pri načrtovanju programske opreme pogosto dodajo gumb za »shranjevanje«, ki ga je moč klikniti in ki je namenjen le temu, da uporabnike, ki ne vedo, da se njihovi pritiski na tipke shranijo samodejno, navda z notranjim mirom. Po besedah dr. Adarja gre za dobrohotno prevaro, namenjeno spopadanju s prirojeno brezčutnostjo sveta strojev.

To je ena plat medalje. Toda vsaj na prehodih za pešce morda obstaja tudi temnejša stran placebo-gumbov. Ralf Risser, vodja dunajskega inštituta FACTUM, kjer proučujejo psihološke dejavnike v prometnih sistemih, namreč pravi, da se pešci zavedajo obstoja takšnih gumbov, zaradi česar se počutijo prevarane, njihova posledična zamera pa pretehta nad koristmi.

Upravni organi v New Yorku že vrsto let tako rekoč neopazno deaktivirajo kontrolne gumbe, s katerimi so pešci v mestu nekoč upravljali delovanje semaforskih luči na prehodih za pešce. Prišli so do ugotovitve, da so računalniško vodene programske ure skoraj vedno bolj učinkovite. Leta 2004 je delovalo le še manj kot 750 od 3.250 tovrstnih gumbov. Vendar pa mestna uprava deaktiviranih gumbov ni odstranila. Ti mimoidoče vabijo, da nanje pritiskajo – a brez učinka.

Na samem začetku so gumbi ostajali zato, ker bi bilo njihovo odstranjevanje predrago. Vendar se je sčasoma izkazalo, da tudi nedelujoči gumbi služijo nekemu namenu. “Manj verjetno je, da bodo pešci, ki te gumbe pritiskajo, cesto prečkali, preden se prižge zelena luč”, pravi Tal Oron-Gilad z univerze Ben-Gurion v Negevu v Izraelu, ki proučuje vedenje ljudi na prehodih za pešce in ugotavlja, da se ljudje lažje in hitreje podredijo sistemu, v katerem imajo vsaj navidezen vpliv.

Nedelujoči gumbi imajo tak placebo učinek zato, ker imamo ljudje radi občutek, da nadzorujemo sisteme, ki jih uporabljamo, pravi Eytan Adar, strokovnjak za komunikacijo med človekom in računalnikom na univerzi v Michiganu v mestu Ann Arbor. Dr. Adar izpostavlja, da njegovi študenti običajno načrtujejo programsko opremo, kjer se pojavlja interaktiven gumb »Shrani«, katerega edini namen je pomiriti tiste uporabnike, ki se ne zavedajo dejstva, da se njihovi pritiski na tipkovnico tako ali tako samodejno shranjujejo. Predstavljajte si, da gre za nedolžno prevaro, s katero vsaj malo omilimo hladnost, značilno za svet avtomatov, še dodaja.

To je le en pogled na zadevo. Ti gumbi pa imajo lahko vsaj na križiščih tudi svojo temnejšo plat. Ralf Risser, vodja inštituta FACTUM na Dunaju, ki proučuje psihološke dejavnike v prometnih sistemih, meni, da dobre plati ne odtehtajo dejstva, da se pešci zavedajo prisotnosti gumbov, in njihovega gneva, ko odkrijejo, da gre za prevaro.